Vsak odgovor od delodajalca je boljši od tistega, ki ga nikoli ne prejmemo.

Veliko časa preživim in delam z mladimi. Kadar jim predavam o pomenu prvega vtisa ter kaj z govorico telesa sporočamo okolici, se vedno ustavimo pri razgovorih za službo. Sprašujejo me ene in iste stvari. Čutijo potrebo, da izpostavijo nekaj, kar ni v skladu s tem, kar jih poučujem. Vedno znova namreč poudarjam, zakaj je nujno treba, zasebno ali poslovno, odgovoriti vsem. Ne glede na to, ali gre za sodelovanje, zahvalo, odgovor na vprašanje, potrditev naročila ali informacijo o neizbranem izvajalcu. Vsakdo si zasluži teh nekaj trenutkov za pripravo odgovora, pri čemer vsebina niti na prvem mestu. Ključno je, da oseba na drugi strani prejme informacijo, ki ji jo dolgujemo. Ki si jo zasluži. In nato me mladi pogledajo s temi žalostnimi očmi, ki v svoji globini jasno kažejo razočaranje in kanček jeze.

S čim delodajalci izgubljate svojo vrednost?

Zadnje čase veliko razmišljam o tem in mi ne da miru dejstvo, da s tem, ko ne odgovorimo osebi, za katero vemo, da čaka naš odgovor, ne izkazujemo spoštovanja. Da si drznemo pogosto v neskončnost podaljševati našo odločitev. Nikakor ni prijetno puščati ljudi v nevednosti, v upanju, ki mu pa vendarle prej ali slej poteče rok trajanja. Točno na tem mestu delodajalci izgubljajo svojo vrednost v očeh vseh, ki čakajo in čakajo. Ko se ne zgodi nič.

Kandidat vsak dan, vsaj 390 krat stisne gumb Pošlji-prejmi, F5 in čaka. Tisto sekundo, ko se stran nalaga, samega sebe prepričuje, da zdaj pa bo zagotovo prejel odgovor, tudi če je negativen. In nič. Spet nič. Pogled dol. Žalost. Jeza.

Pravijo mi, da jim skozi glavo šiba na tisoče vprašanj, dvomov, skrbi kaj so narobe naredili. Kako ne bi. Morda pri prvem srečanju s takšno izkušnjo še ne, ko pa se to zgodi osemnajstič, pa že zelo dvomijo vase in svoje sposobnosti. Češnjica na smetani je običajno podatek, da odgovorov najpogosteje ne prejmejo od podjetij, ustanov, ki uživajo velik ugled. Ali pa so to celo najvišje izobraževalne ustanove, ki jim tudi očitno primanjkuje znanja o tem, kaj pomeni odgovoriti, ne glede na vsebino.

Dovolj je že samo zahvala

Zavedam se, da se najverjetneje srečajo s kupom prijav. Nekaj jih odpade, ker ne ustrezajo pogojem razpisa. Nekaj je ustreznih in zanimivih. Te povabijo na razgovor. En, dva kroga, testiranja. Kandidati si vzamejo čas, se pripravijo in potem se ne zgodi nič. Dobrodošlo je, če v začetku prejmemo odgovor, da ne ustrezamo kriterijem in da se nam zahvalijo. Kljukica. Zaključeno. Gremo dalje. Veliko bolj boleče je, kadar osebo povabijo na razgovor. Kadar se zdi, da so simpatije obojestranske. Kadar se ustvarijo pozitivna pričakovanja in se oseba ne more znebiti nasmeha. A vendarle, je z vsakim novim dnevom, tega nasmeha vse manj. Sprašujejo me, ali naj pokličejo, ali naj pišejo, ali se naj borijo za povratne informacije, ali ne? Mar niso vredni vsaj povratne informacije?

Dobronameren nasvet za vse tiste, ki nimate časa vsem odgovoriti, ali se vam to preprosto ne zdi potrebno. Ja, je nujno! Nujno je sporočiti, ne glede na izid. Nujno je obvestiti osebo na drugi strani, da bo lahko končno mirno spala in se nehala obremenjevati. Ne glede na to, ali prejmete 6 prijav ali 1390. Odgovoriti je potrebno vsakemu. Nekdo v vaši organizaciji si bo pač moral vzeti čas in odgovoriti. To je treba vzeti v zakup. Četudi je generiran odgovor poslan istočasno na 270 naslovov, nič hudega. Tudi tak odgovor je boljši, kot tisti, ki nikoli ne pride.

Zmagovalna kombinacija bi bila, če bi si delodajalec vzel tri minutke časa in utemeljil zakaj nekdo ni bil izbran. Vljudno, kratko in jedrnato. Tako bi dejansko pomagal in svetoval kandidatu kaj lahko izboljša, npr. katero izobraževanje mu priporoča, ki bi mu na njegovi poti  koristilo, kje ima še skritega potenciala itd. Si predstavljate?

Zakaj sploh čakati?

Se zavedamo kakšna sporočila pošiljamo mladim, sploh tistim, ki čakajo na svojo prvo zaposlitev? Kako jim lahko to zamaje samozavest, v že tako težkem položaju. Ali pa nekomu, ki upa da mu bo nova priložnost rešila družinsko situacijo? Ko prejme negativen odgovor ve, da je treba iskati dalje. Vse dokler tega odgovora ni, pa ostaja kanček upanja, kajne?

Mladim rečem, da naj bodo vedno samozavestni.  Naj jih na njihovi poti takšne izkušnje bogatijo in naj ne dvomijo vase, če so dali svoj maksimum. Nenazadnje, delodajalec, ki ne sporoči odgovora v roku dveh mesecev, je najverjetneje ali razveljavil razpis ali nekoga že zaposlil.

Roko na srce, če delodajalec začuti, da bi nekdo bil najboljša izbira za njihov kolektiv, verjetno ne bo čakal tri mesece, da mu to sporoči. Nekaj časa za razmislek potrebujejo, pa tudi za kalkulacije, morebitne kombinacije. Pa vendarle, odločitev sprejmejo prej, kot v enem mesecu. S tem, ko vsem ostalim, ki niso bili izbrani ne sporočijo, da so se odločili za nekoga drugega, vplivajo na vtis o svoji organizaciji in kaj so njihove prednostne naloge. V ospredju bi jim morali biti ljudje, kot temelj vsakega kolektiva in družbe. Vsi si zaslužijo vedeti kakšna je sprejeta odločitev. Če še vedno mislite, da ni potrebno obveščati tistih, za katere se niste odločili, pa skušajte zamenjati vloge za trenutek.

Delodajalci, postavite se v kožo iskalcev

Kandidat, za katerega ste se odločili, mu to sporočili, vam odgovori, da mora še malce premisliti in da vas bo obvestil. In čakate. Odgovora pa ni. Delo čaka. Se kopiči. Pošlji-prejmi, F5. In nič. Ni telefonskega klica. Čakate. Ne veste, ali ponoviti razpis, ali ne. Kako dolgo bi čakali? Nič kaj prijetni občutki, kadar odgovor o odločitvi traja neskončno dolgo, kajne?

Sporočite. Odgovorite. Vsak je vreden vsaj nekaj minut vašega časa. Če se niste odločili za njo/njega, sporočite, da se lahko potegujejo za druga delovna mesta. Nekje drugje jo/ga bodo sprejeli z odprtimi rokami. Dragi moji mladi, pogumno in ne pozabite na kulturen nivo komunikacije. Pošljite zahvalo za povabilo na razgovor. Naj nam bo mar drug za drugega.

Simona