»Joj, upam, da dobim kako fajn svetovalko«.

Po zaključenem študiju sledi takojšnja zaposlitev in to na področju, ki ga doštudiraš in res z veseljem opravljaš to delo. Ko bi le bilo povsod tako. Idilično. Ni potrebe po razpredanju o problematiki prvih zaposlitev mladih diplomantov, ki se soočajo z velikimi izzivi pridobivanja prvih delovnih izkušenj. Ne moremo izvzeti tudi tistih, ki se le nekaj let pred upokojitvijo srečajo s pojmom »tehnološki višek«. Kaj šele tisti, ki jih doleti bolezen…, nepričakovane, res težke življenjske zgodbe. Veliko je težkih zgodb. Preveč. A vse to je življenje.

Imam srečo in hvaležna sem, da v moje življenje vstopajo različni ljudje. Da nas družijo izkušnje in se nam poti prepletajo. Počaščena sem, ko mi zasebno ali poslovno, zaupajo svoje zgodbe. In ob res težkih, ne ostanem ravnodušna. Razmišljam o njih, skušam pomagati, če želijo jim iz izkušenj svetujem, če ne drugače pa jim vsaj prisluhnem.

Velikokrat ljudje potrebujemo ravno to, da nam nekdo prisluhne.

Tudi sama sem, po moji skromni oceni, dala skozi že veliko preizkušenj. Iz tistih manj prijetnih se seveda težje poberemo, ampak se da. Vse se da. In ko sem zadnjič, poslušala skupino obupanih žensk, kako so čustva bruhala iz njih, sem se tudi sama spomnila svoje izkušnje, podobne njihovim.

Prvič na obisk

Jasno in glasno so govorile, nekatere, s solzami v očeh, razlagale kako se počutijo vsakič, ko se oglasijo pri svojih svetovalkah na Zavodu za zaposlovanje RS. Res je, da jih ne poznam dovolj dobro, da bi upala oceniti, ali katera pretirava ali ne. Ko dodam svoje spomine k njihovim zgodbam, se lahko v veliki meri poistovetim z njimi. Torej je nekaj na tem. Kar me žalosti, je dejstvo, da niso bile vse iz istega kraja, torej se vzorec teh občutkov, pojavlja še drugje.

Na dan »zmenka« s svetovalko samo upaš, da bo imela »dober dan« in da cmok v grlu ne bo obtičal. Da boš »imel odgovore, ki jih želijo slišati.

Nikogar še nisem srečala, ki bi s ponosom in visoko dvignjeno glavo vstopal ali izstopal iz prostorov Zavoda za zaposlovanje. Pogledi so več ali manj usmerjeni v tla. Številni osramočeni. Ponižani. Občutki krivde. Žalostni ali jezni. Previdno, ne obsojajmo prehitro, da so vsi v evidenci brezposelnih, navadni lenuhi. Ne znajdejo se vsi prostovoljno v situacijah, med katerimi so številne na prvi pogled brezizhodne.

In potem sledi mučen pogovor

Z redkimi, svetlimi izjemami, smo deležni malo pogledov v oči, saj je zaslon računalnika bistvo in rdeča nit teh srečanj. Predalčkanje. V tiste okvirčke, ki naj bi zajeli kdo so ljudje, ki vstopajo v njihove prostore. Nemogoče je, v okencih, odkljukati vse funkcije, delovne izkušnje, znanja, kompetence, če pa številnih sploh ni mogoče izbrati. Dolžan si sprejeti pogoje, mnogi pa tudi požreti marsikatero neprimerno besedo.

In tukaj se oglasi moj glasek, ki verjame, da bi lahko bilo drugače, da bi moralo biti drugače. Da bi se njihovi zaposleni morali, še kako dobro zavedati, da smo nekaj več od odkljukanih okenc in da se v vsakem posamezniku skriva potencial, ki bi ga lahko v nekaj minutah druženja prepoznali, če bi MANJ gledali v zaslon in VEČ v ljudi, ki jim sedijo nasproti. Pojavi se občutek, da se te želijo čimprej znebiti, te stisniti v nek okvir, čeprav ponujaš veliko več, kot tisto okence ponuja. Prosim, poglejte nas. Prisluhnite ljudem teh nekaj minut. Ne takoj odkimavati, da je nemogoče ali da je neizvedljivo. Ne vsakemu in ne takoj.

Nihče verjetno ne želi prebiti tam celega dneva

Nekateri najdejo način, kako izigrati sistem, pravijo. Verjamem, ker jih najdemo povsod. A ne pozabite, da ne iščejo vsi načina, da se izognejo delu. Delate z ljudmi, ki so, tako kot gredo bolni zdravniku, prišli k vam po pomoč. Ker vas potrebujejo. Slišim opazke, da so po dolgotrajni brezposelnosti, brezposelni sami krivi in se ne trudijo dovolj. Pa kdo z dušo in občutkom za delo z ljudmi lahko to reče v obraz nekomu, ki se odzove vsakemu napotilu na delo, izobraževanju in še aktivno išče službo?

Prosim ne delajte tega. Ni mi mar, če imate dela vrh glave. Če vam kaj ne odgovarja, pa zamenjajte službo. Številni, ki k vam hodijo na »zmenke«, bi z veseljem opravljali vaše delo. Nasmejani.

Vljudnost je pač nujna v poklicih, kjer imamo opravka z ljudmi. Predvsem pa tam, kjer delamo z ranljivimi skupinami. In brezposelni si zaslužijo vso spoštovanje, ne glede na starost, dokončano izobrazbo, poreklo, status. Vsi, brez izjem. Poudarjam, smo ljudje. S čustvi. Z zgodbami.

Tisti, ki želijo delati, bodo prej ali slej našli delo zase. Najpogosteje kar sami. Treba je biti iznajdljiv, vztrajen, pogumen. Nekaterim se tudi okoliščine v enem trenutku poklopijo. Super. Nihče ne pričakuje sanjske službe po vpisu v evidenco brezposelnih. Sočutje, vljudnost in opogumljanje z besedami, pa najbrž ne bi bili odveč. Če oseba reče, da se prijavlja, ker upa na subvencijo za samozaposlitev, ima že razdelano poslovno idejo in načrt, ter jo je najbrž nesmiselno pošiljati na razgovor za tajnico v gradbeno podjetje. Tako kot vsi brezposelni enostavno niso primerni za ista usposabljanja, izobraževanja in delavnice. Je dovoljeno izraziti svoje želje in ali jih kdo upošteva, kadar so te realno zastavljene? Jasno mi je, da se upošteva aktualna zakonodaja in razpoložljivi resursi. Ampak težko je vse ljudi popredalčkati v člene zakona, ko pa smo si različni po izobrazbi, izkušnjah, znanjih, kompetencah, željah…

Ni prav, da ljudje hodijo v strahu in s cmokom v grlu k svetovalkam

Zakaj? Ker vedo, da bodo »kregani«. Ne, ni prav. Če nekdo daje vse od sebe, pa še ni bilo prave priložnosti zanj, mu nihče na tak način ne bi smel jemati volje ali zbujati občutka, da je nesposoben. Prosim ne razlagajte osebam s VII. stopnjo izobrazbe, kako uporabljati elektronskega svetovalca ali kako naj pošiljajo prijavena razpisana delovna mesta preko elektronske pošte. Enim je smešno, drugim ponižujoče. Elektronsko prijavljanje je treba razložiti drugače sveže pečenemu diplomantu ali gospe tik pred upokojitvijo. To je jasno, kajne? Raje se nasmehnite, opogumite, spodbujajte in usmerjajte. Svetujte in iščite najboljše rešitve, kombinacije. Predvsem pa poglejte ljudi v oči. Odmaknite pogled izza zaslonov. Minutko več bo trajal »zmenek«. Saj nimate norme za izpolnit, ali pač? Delate z ljudmi, ne za tekočim trakom. Vse kar se poleg »glasne« tišine sliši je klik, klik, klik…vaše klikanje po okencih in kandidatovo, nelagodno usmerjanje pogleda v prazno.

In še majhen ekološki, dobronameren nasvet. Pošiljanje kandidatov iz ene pisarne v drugo, kjer v prvi pisarni natisnete navodilo, da se mora oseba takoj zatem zglasiti v sosednji pisarni, je milo rečeno neumnost. Ne zgolj nepotrebna potrata papirja, v današnji digitalni dobi, ampak tudi nesmiselno.