»Daj malega na povodec, če ga ne obvladuješ«

To je izjavil starejši gospod in se obrnil stran. Sledili so očitki iz okolice, češ kaj se pa gre. Besede in ton, ki ju je izbral mi osebno nista bila všeč, sem pa razumela kaj je želel mladi mamici sporočiti.

Vreme nam omogoča, da popoldneve in  večere preživljamo zunaj. V naravi, na igriščih in terasah barov. Opazila sem nekaj in ko sem sprožila pogovor o tej temi v družbi prijateljev, sem dobila tudi njihovo potrditev, da je nekaj na tem.

Ko aktivnosti na prostem postanejo vse drugo kot sedenje in srkanje kavice

Veliko stvari se spremeni, ko vlogo študenta zamenja vloga starša. Seveda se stvari drugače odvijajo. Ne more biti več tako, kot je bilo do tistega trenutka. Med drugim tudi aktivnosti na prostem, v spremstvu otrok, postanejo vse drugo, kot mirno sedenje in srkanje kavice, kot radi prikazujejo na socialnih omrežjih. Je prisrčno skakanje, neutrudno igranje, pogovarjanje, pregovarjanje, izmišljevanje besednih iger, ustvarjanje in še bi lahko naštevala. Moja naloga, starša pa je tudi, da se ne spozabim in pozabim, da nisem sama in edina na igrišču, na terasi bara, v knjižnici ali na pločniku. Ker nas seveda nenehno obdajajo drugi ljudje. Prijateljici sem omenila, da kljub ljubezni in spoštovanju, ki ju gojim do otrok, ljudi in živali na sploh, me jezijo tisti, ki mislijo, da se jim ni treba ozirati na nikogar.

Moj otrok je moja skrb. In pika.

Verjetno nisem edina, ki je že doživela, da k mizi pride tuji otrok, ki bi se bodisi rad igral s teboj, bodisi mu je kaj všeč in bi to rad imel, ali preprosto, da bi kaj na tla vrgel? Osebno ne odganjam nikogar, če pa po nekaj minutah starši ne reagirajo in ne pridejo po svojega otroka, pa seveda reagiram jaz. Očitno ocenijo, da je »na varnem«, če pristopi k naši mizi. Pozdravim, ponudim, če je kaj zanimivega, potem pa pričakujem, da bo nekdo prišel in odpeljal otroka, ki ga prvič vidim. Sicer bom izstavila račun za izvajanje varstva. In seveda, vljudno bi bilo, če bi se opravičili. Zakaj, se sprašujete? Ker najverjetneje otrok tega še ne razume in ne ve, da ne moremo kar pristopiti k vsakemu in si prilastiti nekaj, kar nam je všeč, brez da vprašamo, če lahko.

Vem, da prija par minut tišine in da je nekaj požirkov kave, brez da te lastni otrok petnajstič prekine super, ampak vljudno je, da ne puščamo otrok, da sami hodijo od mize do mize.

Vsem poznan izgovor “raziskovanje”?

Potem, ko je en gospod v baru glasno komentiral mamici sinka, ki ga ni pustil pri miru, naj ga priveže kot psa na povodec, se je usul plaz grdih besed v njegovo smer. Zakaj? Mama otroka je namreč videla, da njen sin hodi od mize do mize, da še ne vedoč kaj je vljudno in kaj ne, stika po stvareh, ki so na mizah, namaka svoje prste v stvari, ki niso njegove itd. In ni mu rekla nič. Najbrž je izgovor za takšno početje »Raziskovanje«. Ne, pa ni! Veste, vedeti je treba, da niso vsi ljudje naklonjeni otrokom. Kruto? Ne. Enostavno niso.

Druga skupina so starejši, ki so že »oddelali svoje« in zdaj uživajo v svojem miru. Jih niti malo več ne ganejo polna lička in prvi zobki. Tretji so tisti, ki imajo lastne otroke, z drugimi se nimajo želje ukvarjati. Potem smo tudi taki, ki si vsake toliko prilastimo čas samo zase in takrat ne želimo biti varuška tujim otrokom, ker nas doma čakajo naši otroci. In tako naprej. Zakaj je težko razumeti, da morda popolnim tujcem dol visi kako srčkanega otroka imamo. Zakaj bi jih obsojali, ker ga ne vprašajo kako mu je ime, koliko je star in mu ponudili košček svoje torte? Totalen nesmisel. Nimamo pravice obsojati drugih, ker se naš fokus vrti samo okoli teh malih ljudi. Ne vemo kaj se ljudem plete po glavah, kaj se jim je zgodilo, preden so prišli na kavo, s čim se soočajo. Ja, to je bonton.

Nehajmo sebično opravičevati in zagovarjati svoj pogled na ljudi, živali, stvari. Bodimo vljudni in ne obsojajmo, če nekdo drug ne skoči v zrak od veselja, ko se k njihovi mizi zateče kak majhen otrok, medtem ko si samo želijo nekaj minut miru s svojo skodelico čaja.

Ne kričimo za otrokom in ne kličimo ga tako, da odmeva naokoli. Spet motimo navzoče. Vstanimo, vljudno se opravičimo, morda se nam uspe celo nasmejati in odpeljimo otroka k naši mizi. Ker je naš in z nami. Naša skrb. Pika. To je naš svet in naš fokus. Pustimo drugim, da imajo svojega.

Ne vsiljujmo jim svojega

Pazimo kaj počnejo naši otroci na otroških igriščih. Velikokrat kdo obrne glavo stran, ko otroci uničujejo tujo lastnino, samo zato, ker pač ta lastnina ni njihova. Ni prav. Skrbimo za igrala, da jih bodo lahko uporabljali vsi otroci. Vsak naj pride na vrsto, ne lastimo si gugalnice ves dopoldan, samo zato, ker smo bili tam prvi. Za vse je vedno vsega dovolj, če le znamo deliti.

Enako velja za pse. Ne glede na to ali so majhni za v žep, ali veliki za prtljažnik, pse je treba imeti na povodcih. Tudi zato, ker vsi ne marajo psov. Nekateri imajo slabe izkušnje iz preteklosti. Enim smrdijo. Ene moti, da jih pes ovoha, jih podrgne in pusti na njih košček svoje sline. Tako je. Vsi tega enostavno ne marajo. Ne glede na komentarje, »Pa tako je srčkan in prijazen«. Super, naj bo. Tistim, ki jim do tega ni in si psa nikoli ne bi omislili, pa pustimo dihat. Sprejmimo to. Ne prepirajmo se, kot to velikokrat slišim: »Pa saj se vam ni treba bati, nič vam ne bo naredil«.

Nekoga to enostavno ne gane in ne zanima. Če greste v restavracijo s psom, naj bo na povodcu, naj počaka pri mizah s svojim lastnikom in naj se prosto ne sprehaja od mize do mize. Nedolgo nazaj sem bila priča, kako je natakar s polnim pladnjem poletel po terasi, ker ga je pod nogami presenetil majhen, simpatičen psiček. Škoda je bila narejena, nekaj gostov “pošpricanih” s kavo, lastnica psa pa ni zmogla niti »Oprostite« natakarju, ker je bilo treba tolažiti psa. Njej je treba povedati, da se takšni incidenti lahko preprečijo tako, da bo imela psa ves čas pri sebi.

Brez zavijanja z očmi. Nima smisla.

Sprejeti je potrebno, da nimajo vsi radi psov. Da nimajo vsi radi otrok. Tako je. Vse to je normalno. Nehajmo se obsojati, se prepirati, zaradi lasnega prepričanja, da drugi živijo v zmoti. Sprejmimo se. Takšne kot smo. Drugačni. Ne vsiljujmo svojega za vsako ceno. Poskrbimo, da nismo moteči za okolico, sploh kadar je za omizjem več otrok. Sicer pa, vsak naj presodi, kdaj je prava starost za obiske barov z najmlajšimi. Že res, da si vsak zasluži kavico v baru, ampak dokler otroci potrebujejo našo popolno pozornost, tudi ta kavica ne bo tako sladka, če se bomo v celoti posvečali otroku. Ne pozabimo, da nismo sami. Ozrimo se okoli. Naj tudi drugim okoli nas tekne kavica. S kakršnimkoli razlogom že. Naj nam bo mar.

Ko smo se po debati poslavljali, me je prijateljica objela in rekla : »Veš Simona, ti moram dati prav, ko nenehno ponavljaš, da je to vse bonton. Res je, tudi to je bonton«.