Pa dobro, kam smo prišli?

Nisem ena izmed tistih mamic, ki bi bila navdušena nad masovnimi praznovanji rojstnih dni naših vrtčevskih malčkov. Organizirane zabave na sto in en način. Takšni in drugačni animatorji itd…Moji spomini segajo na stiskanje v garsonjeri, tetkino domačo torto, dirkanje in igranje. Pa v vrtčevskem obdobju tega še ni bilo. Začeli smo šele v osnovni šoli. Fotografije še zdaj gledam. Gnetli smo se na enem kavču. Animirali smo se sami, tu in tam sta mami in ati pokukala, če smo vsi v enem kosu, prinesla sendviče, sadje ali domače kokice. Lepo nam je bilo. Ma kaj lepo, krasno! Pospravljanja se ne spomnim, verjamem pa, da je bil totalni kaos doma. Menda sem našla izgovor, kako sem slavljenka in me roke bolijo, tako da je brat skupaj z mamico in atijem pospravil razdejanje po atomski bombi. Že res, da sem živela v majhnem mestecu v BiH in ni bilo tovrstnih animacij, kakršne poznamo danes. Praznovanja so bila domača domena. Nekaj kar ti vzame veliko več časa, energije, živcev. Ostanejo pa intimna. Zvečer, ko je bilo mimo, sta bila starša zagotovo utrujena, jaz pa presrečna in nasmejana.

Danes se mi je pripetilo tole. Pridem s hčerkico v vrtec, na njeni polički spet eno povabilo na rojstni dan. Smešno je, po eni strani imam kot starš občutek, “O glej, lepo, so jo ponovno povabili”, v sebi pa zavijam z očmi, ker je mnogo tega narejenega na silo in zgolj zato, ker ljudje menijo, da se to spodobi, praznovanja na tak način namreč. Sledilo je, na mojo žalost, presenečenje. Poleg vabila smo, vsi povabljeni, prejeli še kupon. Izrezan iz nekega otroškega kataloga. Poplava teh je zdaj v predprazničnem času. Na vsakem kuponu, ki smo jih vsi prejeli, je naziv igrače s ceno! Torej, nekdo nas je povabil na rojstni dan, zraven pa smo dobili kupon, kaj naj kupimo in koliko denarja bomo odšteli za to stvar.

Zakaj ubijamo že zadnji čar obdarovanja? Kaj se je zgodilo s presenečenjem, ko odpreš darilo in dejansko NE VEŠ kaj te notri čaka? So se doma pogovorili, je slavljenka izbrala katera darila vse si želi in potem so skupaj izrezali kupone? Kako so ocenili, kdo bo finančno zmožen prinesti katero darilo?

Moja prva misel, po tem, ko sem 12x globoko vdihnila je, da verjetno starša ne želita, da se darila podvajajo. Ali? Pomagajte mi prosim, ne najdem druge razlage.

Kaj v primeru, da bi rad, da tvoj otrok gre na praznovanje, pa trenutno nimaš dovolj dinarčkov za nakup tega, kar naj bi prinesel? Ali, če bi res radi, da se otrok SAM POTRUDI in kaj ustvari? Kaj, če doma naredimo, ročno, uporabimo domišljijo in NAREDIMO darilo, ki NIMA vrednosti? Lahko to prinesemo? Kako bo slavljenka, ki ve kaj od katerega otroka PRIČAKUJE, reagirala ob pogledu na doma narejen šparovček ali ovir za fotografijo, če pa pričakuje plastično Elso. In njena mamica tudi. Kakšni pogledi sledijo otroku, ki je vložil svoj čas in energijo, ljubezen do izdelave darila in se mu bodo na koncu posmehovali. Ampak ne, dajmo kupon, “olajšajmo” jim, naj se povabljeni “ne utrujajo” z razmišljanjem, kaj naj prinesejo. RESNO??? Ravno to je TISTI ČAR, tako pri izdelavi, kot pri nakupu. Da lahko SAMI odločamo kaj in koliko € želimo odšteti za nekoga.

Krasno! Razočarana in jezna sem! Postajamo družba robotov, neosebnih subjektov, ki niti za najlepše stvari, kot je obdarovanje, več ne rabimo dati kanček sebe! Štancamo na vsakem koraku! Umetno, plastično…. Zakaj otrokom dajemo občutek, da je to ok? Ker je praktično? Ker je najlažje? Ker je najhitreje? Resno? Za koga?