Pa ti si res čist nora ali Leča je tečna, ampak je srečna

Baje sem nepopravljiv optimist in oseba, ki še vedno verjame v dobre lastnosti ljudi. Tega ne morem odstraniti iz sebe, to sem jaz. Verjamem v vrednote in ob tem marsikomu v družbi grem pogosto na živce, ko podzavestno poudarjam pomen le-teh. Vrednote so namreč del našega življenja, ne delujejo kot obveza, ampak nam in drugim postavljajo izzive. So smernice v našem življenju, s katerimi uravnavamo vedenje in ravnanje ter lažje dosegamo zastavljene cilje. Velikokrat slišimo, da so dan danes vrednote v krizi, a v krizi smo v resnici le ljudje, ki morebiti ne razmišljamo o pravih vrednotah in nam zmanjka časa, da bi jih negovali. Vsi, ki so kadarkoli delali ali sodelovali ali se zgolj družili z menoj vedo, da je zame z razlogom vedno veljal rek »Leča je tečna, ampak je srečna :)«. Zakaj? Ker nenehno opozarjam na kulturen nivo komunikacije in na to, da sta upoštevanje osnovnih pravil lepega vedenja in medsebojno spoštovanje, nujna za lepše, bolj prijazno sobivanje in zdrave medsebojne odnose. Bodisi doma, bodisi v službi. In taisti vedo, da sem ljubitelj smeha. Zato tudi moja vizija izhaja iz mene, moj pristop do dela so delčki mene združeni v mozaiku in prepleteni z dolgoletnimi izkušnjami, pridobljenim znanjem in pozitivnim pristopom k življenju.

To ne pomeni, da jaz nikoli ne uporabim kletvice ali da nikoli pomotoma ne rignem na glas. Ah, seveda, vse to se zgodi, ker je to vse človeško. Vem pa, kako takrat reagirati, kdaj in pred kom mi bodo takšni sproščeni podvigi oproščeni, dovoljeni in v katerem okolju pa je to vse prej kot zaželjeno. Bistveno je poznavanje razlike med obnašanjem doma, med prijatelji, (kjer je sicer tudi lepo ohraniti določen nivo) ter med poslovnimi partnerji ali na kakšnem kulturnem dogodku.

Zavedanje kdaj, kje, s kom in kako se obnašati je ključna spretnost, ki si jo želim prenašati na naše najmlajše in širše. Če sem povsem odkrita, je verjetno enega starega mačka težko pripraviti do tega, da se začne spoštljivo obnašati do svoje okolice, saj je določen stil obnašanja in prepričanj skozi leta ponotranjil in njemu že ne bo nekdo pameti solil. To so spretnosti, ki jih načeloma starši, v okviru družine kot osnovne celice družbe, prenašamo na naše zanamce. Seveda moramo v prvi vrsti te spretnosti poznati in se po njih tudi ravnati, sicer bomo težko štafeto predali naprej. Razvojna psihologija potrjuje, da se otrok še posebej uči v prvih letih svojega življenja. Otroci so kakor gobice, ki posrkajo vsako pridobljeno informacijo.

Ali vaši malčki rečejo na zdravje, ko nekdo v njegovi družbi kihne? Primerno pozdravijo, ko vstopijo v prostor? Verjemite mi, da niso premladi! Pri 3.letih so sposobni preprostega moralnega presojanja in njihovi možgani sčasoma sprejmejo takšno vedenje, kot normalno, sprejemljivo, ga ponotranjijo. To jih bo nato spremljalo celo življenje. Juheeeej. Znajo naši malčki reči vi namesto ti, ko se pogovarjajo z odraslo ali tujo osebo? Ne, ni prehitro za vikanje. Si morajo slučajno v primeru vikanja kakorkoli lomiti jezik, delati stojo na glavi ali prevale, se kakorkoli mučiti, ko izgovarjajo vi? Ali sta izgovorjava in napor skorajda identična, če rečejo ti ali vi? Seveda so zmožni izgovoriti vi? Velikokrat starejši zamahnejo z roko češ premajhni so, da bi znali vikati. A-a, niso. Naučimo jih tega. Res pa je, da če mi odrasli ne bomo vikali drugih ljudi, tudi naši malčki ne bodo. Zakaj? Ker smo jim ves čas zgled ravno MI! To nikakor ni kritika nam, staršem, le brca v ta zadnjo, da nekaj naredimo za naše najmlajše in jim omogočimo, da odrastejo v samozavestne, inteligentne in izobražene posameznike.

Pri najmlajših se tovrstne spretnosti ne morejo zahtevati, ali jih siliti v njih. So dejanja, ki terjajo veliko truda in nenehnega ponavljanja. Pohvale za dobro opravljene stvari in brez graje, če karkoli pozabijo. Pravila lepega vedenja ne smejo biti kazen ali zveneti negativno. Poučujemo jih na zelo zabaven, interaktiven način, skozi procese, v katerih bodo ponosni sami nase in gradili o sebi pozitivno samopodobo. Skozi igro, ustrezne vzgojne prijeme, otrokom prilagojene razvojni stopnji in starosti, bom najmlajšim skušala približati pravila lepega vedenja kot nekaj lepega in zabavnega. Kot nekaj, kar bo postal del njihovega vsakdana, kar jim bo olajšalo življenja in jih oblikovalo v samozavestne, spoštljive in tolerantne posameznike. Učili se bomo »ČAROBNIH BESED«, ki so vse manj v uporabi in na primerih ugotavljali kakšne posledice imajo, če jih ali jih ne izrečemo. S kakšnim ravnanjem lahko prizadenemo vrstnike in kako se temu izogniti. Otroci bodo ugotovili, kakšne občutke sproža določeno ravnanje in kako se lahko oni in vsi okoli njih, ob upoštevanju pravil lepega vedenja, počutijo veliko prijetneje. V mislih nimam strogega, poslovnega bontona, čeravno sem ga vešča, ampak lepega vedenja, ki bo osnova našim najmlajšim, s katerim bodo veliko lažje shajali z okolico ter uspešneje in samozavestno obvladovali situacije, s katerimi se bodo srečevali.

Lepo, kulturno vedenje v tesni povezavi z vrednotami kot ciljem, je najlepša popotnica za življenja, ki jo lahko podarimo našim najmlajšim.

Prepričana sem, da vam bo srce pokalo od ponosa, ko bo otrok imel zaključni glasbeni nastop. Predstavljajte si kako vam bo šele pokalo srce od ponosa, ko bo znal ob srečanju na sprehodu primerno podati roko svojemu nekdanjemu učitelju, vam pridržal vrata, ko boste stopali ven iz trgovine, ali se opravičil, ko bo rignil na družinskem kosilu v restavraciji. Marsikomu se tovrstno vedenje verjetno ne bo zdelo pomembno. Seveda, če ga sami na dnevni bazi doma ne prakticiramo, potem niti ne vemo, kako bi lahko bilo drugače. Najprej zdravje si mislite? Absolutno! Z riganjem ni prav nič narobe. Malčke poučite o tem, kako je v nekaterih kulturah to celo pohvala za odličen obrok, ki so ga pravkar pojedli. V naši kulturi pa se rigeci (še) ne sprejemajo z odobravanjem. Še vedno mislite, da je zdravje na prvem mestu? Tudi jaz. In iz tega razloga lahko že triletnika naučimo, da s prdci in rigeci ni nič narobe ter da pri rigecu zadošča, če usta zakrije s svojo dlanjo in izusti simpatičen pardon. Verjemite mi, da bo poleg navdušenja vseh navzočih, prisotna tudi ravno pravšnja količina smeha. Malčkom ne zadošča, če jim rečemo, da prst ne sodi v nos medtem, ko smo pri večerji, da se na mizi ne leži, da se s hrano ne igramo in da noža nikoli ne poližemo. Potrebno jim je na njihovem nivoju razložiti kaj njihova dejanja predstavljajo in kako ravnati sprejemljivo. Večkrat! In potem še nekajkrat.

Spoštljiv otrok ima boljše predispozicije za uspeh in bo tudi on deležen spoštovanja. Pogosteje jim predstavimo lepo vedenje v različnih okoliščinah in situacijah, hitreje ga bodo sprejeli kot nekaj samoumevnega. Poleg tega si je treba zapomniti, da je treba spoštovati VSE ljudi, tudi otroke. Le tako nam bodo oni spoštovanje vračali nazaj. Če so majhni, še ne pomeni, da si ne zaslužijo našega spoštovanja.

Tovrstne spretnosti in znanja nam niso prirojena in moramo se jih priučiti. Do 6. leta je čas, da se tovrstno obnašanje zakorenini v njih in bo njihov sopotnik celo življenje. Naloga staršev pa je, da skupaj z njimi pridobljene spretnosti utrjujemo in negujemo.

Kot mama se dnevno srečujem s starši in vrstniki hčerkice. Nepredstavljivo mi je, da zjutraj ob prihodu v vrtec veliko staršev ne zmore izustiti enega dobro jutro, ampak gredo en mimo drugega, kot da ne bi obstajali. Vsi starši vemo, kako zanimiva jutro so lahko včasih, ko nam malčki kravžljajo možgane in preizkušajo naše potrpljenje. Da včasih zmanjka časa za jutranjo dozo kave, ker se raje cartamo in avto enostavno ne vžge. Pa je to razlog, da murkasto stopamo novemu dnevu naproti in da imamo vsak dan kak izgovor za prijazno življenje? NE! Posledično tudi otrok takšnega starša ne ve, da je primerno pozdraviti ob prihodu v prostor. Seveda se lahko občasno to vsem nam pripeti, ali pa smo kdaj preprosto odsotni in spregledamo osebo. Srečevati vsak dan ene in iste ljudi, ki nikoli ne pozdravijo ali odzdravijo nazaj, pa je povsem drug scenarij. Če bo mar nam, staršem, bo mar tudi njim. Ko gre za pozdravljanje, mi to predstavlja osnovo, ki bi jo lahko prakticiral vsak posameznik, ne glede na to, kaj se je pripetilo doma pol ure prej. IN tu ne padam na različne izgovore za ne pozdravljanje. Naše lastne misli vedno sami nadziramo in se odločamo kaj nam je v danem trenutku najpomembneje. Otroci nas posnemajo na vsakem koraku, mi smo jim zgled in mi smo jim s svojim vedenjem, samozavestjo, potrpežljivostjo, empatijo, spoštljivostjo, odgovornostjo vzor. Posnemali bodo naše vedenje in reakcije tekom življenja. Naša dejanja so tista, ki so najglasnejša in puščajo trajen pečat. Oni so naša prihodnost in vanje je potrebno vlagati! Nič od tega ne gre na silo. Vzeti si moramo čas in biti potrpežljivi. To je namreč naša največja naložba.

Zato sem se odločila deliti svoje misli, znanja, izkušnje, veselje do malenkosti in nasmehe! Pa tudi zato, ker iz lastnih izkušenj vem kolikokrat sem se uspela rešiti iz različnih situacij, ravno zaradi poznavanja teh spretnosti. Zahvala staršema, ker sta mi jih dovolj zgodaj vcepila, tudi nekaterim vzgojiteljem in učiteljem. Zato, ker je za menoj kup pedagoških izpitov in nastopov, rada prenašam znanje naprej in ker vem kako pomembno vlogo odigrajo tudi pedagoški delavci v življenjih naših otrok.

Ne podcenjujmo naših zlatih »malih« ljudi, ki so v resnici naši največji življenjski učitelji, tako kot smo mi njihovi! Ne pričakujmo od njih preveč in jih ne preobremenjujmo. Nenazadnje so otroci in dovolimo jim, da to ostanejo vsaj nekaj časa! Vse česar se učijo, se lahko učijo z veliko mero humorja. Mi smo tisti, ki jih vzgajamo in jih lahko naučimo, da vsi spodrsljaji tvorijo življenje, so le izkušnje in ne napake ter da lahko z znanjem, malo spretnosti in samozavesti rešijo še tako zapletene uganke.

Prav zares verjamem, da lahko z uporabo tovrstnih spretnosti skupaj dvigujemo nivo kulturnega obnašanja, ustvarjamo spoštljive odnose in poskrbimo da bodo naši zanamci živeli v kar se da prijazni družbi. Mogoče sem res malo nora.