Sezulo me je. S cmokom v grlu sem opazovala in se spraševala, kaj se je pravkar zgodilo. Najverjetneje sem za nekaj sekund pozabila dihati. V enem trenutku sem občutila bes, razočaranje, žalost. Nisem zmogla reakcije. Potrebovala sem nekaj sekund, da sem dojela, kaj sem pravkar slišala.
Pred menoj sta na delikatesi v trgovini stala mama in njen sin. Mama se je ukvarjala s svojim pametnim telefonom, medtem pa je njen okoli osem let star sin čakal, da ga postrežejo. Stekla je komunikacija med sinom in prodajalcem, fant je lepo vljudno prosil za polovico “Hribovca” in ko mu je slednjega prodajalec izročil, je sledil zelo prisrčen »Hvala« iz fantovih ust.
Zgodba bi se tukaj prav lepo končala, ampak …
Čeprav nisem stala pred ogledalom, vem da so se mi usta razlezla v širok nasmeh. V mislih sem fantu stiskala petke, vsa ponosna, ker poklicno deformirana ugotavljam, da je teh vljudnih besed v naši družbi vse manj. Le nekaj sekund zatem je mama pokvarila vzdušje s svojim komentarjem, da se sinu ni treba zahvaljevat, češ da je to njegovo delo, za katerega itak prejema plačo. Za povrhu je to izgovorila tako sočno, v dialektu, ki nekoliko para ušesa, zaradi česar je izpadlo vse skupaj še bolj pod vsakim nivojem. Fantu se je videlo, da mu ni vseeno. Namesto pohvale, spodbude, da je ravnal pravl, ga je njegova lastna mama potolkla. Toliko sem vešča, da znam razbrati izraz na obrazu. Fant je bil žalosten, povesil je glavo in gledal v tla.
Nobene pravice nimam in se ne vmešavam v vzgojo nikogar. Mi je pa njeno obnašanje dalo misliti. Zelo. Prijazen gospod na delikatesi, z nekoliko otopelim pogledom je iskal moje oči, da mu jaz povem s čim mi lahko postreže. Preden sem uspela karkoli naročiti, sem se mu opravičila. V njenem imenu. Ker me je bilo sram. Nerodno mi je bilo, da sem bila zraven in slišala to izjavo nevzgojene in nespoštljive gospe. Naziv gospa ji pripada izključno zaradi starosti, z obnašanjem ga nikakor ne opraviči, da se razumemo. Prodajalec se mi je nasmejal, se skromno zahvalil, ko je skomignil z rameni in rekel, da je vajen vsega hudega in da sliši toliko različnih stvari od nas, kupcev.
Nekdo je tega fanta moral naučiti olike. Po dogodku sodeč, sumim, da mu mama ni bila pravi zgled. Kdorkoli ga je tega naučil, mu čestitam.
Pa je takšno vedenje normalno in zaželeno?
Mama se sinu ni zlagala. Dejstvo je, da je prodajalec, skoraj zagotovo, plačan za delo, ki ga opravlja. Pa vendarle, večkrat sem že bila priča situacijam, ko otroci ne poznajo besedice »hvala« in nekje v sebi zavijam z očmi. Ta dogodek je bil že na stopnji profesionalcev. Ponižala je lastnega sina, s tem, ko mu je namesto pohvale namenila grajo, kot tudi prodajalca. Je res tako hudo narobe, če nekomu rečemo hvala, četudi je plačan za svoje delo? Če nas nekdo lepo postreže, postriže, varno pripelje do doma ali skuha okusno kavo? Čeprav bomo plačali storitev? Si res želimo, da otroci jemljejo to vse zgolj kot storitve in ne kot odnos, v katerega stopimo, ko nekdo nekaj za nas naredi?
Ne vem kaj nas čaka v prihodnosti, ampak zaenkrat še nismo takšni roboti, ki se nas takšne besede ne bi dotaknile. Žalostno je, da je prodajalec vajen takšnih in drugačnih poniževanj. Sčasoma jim verjetno ne pomenijo več toliko, jih ne prizadenejo tako, kot prvič. Upam si stavit, da nihče ob tem ne začuti notranjega veselja in si prepeva pesmice v mislih. Ljudje nismo odporni na žalitve. V končni fazi gre za minimum spoštovanja, ki si ga zasluži vsakdo izmed nas. S takšnim odnosom drvimo k razvrednotenju odnosov. Ti pa so temelj naše družbe. Ne more nam biti tako vseeno, da tujca, do katerega ne gojimo posebnih čustev, brez pomisleka užalimo. Kam pa vodi takšno razmišljanje?
Vsakdo si zasluži bit spoštovan. Odprimo vrata dostojanstvu.
Podobno velja za nadrejene v podjetjih. Morda neradi pohvalite svojo ekipo. Ne bojte se, naj ne bo vedno vse tako samoumevno. Vsaj na motivacijo ne pozabite.
Zmoremo si z eno lepo besedo, drug drugemu, polepšati dan. Vem, da zmoremo. Ker znamo in to je minimum, na katerega nikoli ne smemo pozabiti.
Otroci naši zlati, vztrajajte. Tudi, če vam kdo reče, da se ni treba zahvalit, se zahvalite. Vsakomur, četudi za najmanjšo gesto. Fantu pa sporočam, da bo, če ga še kdaj srečam, dobil od mene res glasno petko, ker sem zaradi njegovega vedenja bila ponosna na vse zanamce. In osramočena, ker starejši prevečkrat pozabimo, da smo mi zgled in vzor, ki mu mlajše generacije sledijo in nas posnemajo. To je velika odgovornost. Sprejmimo jo. Vsak hvala še kako šteje. Nihče izmed nas ni tako pomemben, da bi lahko bil aroganten do te mere, da mu ne bi bilo treba reči hvala. Nihče.
Simona
Slovenian