Posmeh boli. Zbadanja še bolj. Ampak imejmo “jajca” biti to kar smo.

Na fotografiji sem jaz. Tako sem zgledala, ko sem prišla v svojo novo domovino. Se mi na prvi pogled vidi, da nisem Slovenka? Da ne razumem skoraj nič, kar ljudje okoli mene govorijo? Da ne spim ponoči in na skrivaj jokam? Da na trenutke pogrešam sirene, ki opozarjajo na morebitni napad in beg v vlažno klet, samo zato, da bi lahko bila z ljudmi, ki mi pomenijo največ na svetu in ki me ne žalijo? Se mi vidi, da me je strah? Ta beli ovratnik je bil takrat moj simbol urejenega, čistega, olikanega in tudi zaradi tega ovratnika so se mi smejali. Vedeli so, da drugega nimam. Vedeli so, da sem sama v tuji državi, da nosim oblačila, ki so mi jih podarili dobri ljudje. Da je zato vse na meni prekratko ali preširoko. Edino ta ovratnik je bil moj. Pa so se mi smejali zaradi njega. Me zmerjali in se drli za menoj »Čefurka«, »Švedinja«. Posmeh boli. Zbadanja še bolj. Nimate pojma kako zelo. Hudo je bilo Težko. Ampak nikoli tako težko, da bi razmišljala o tem, da bi sami sebi škodila.

Boli me v prsih, ko se spomnim, kaj sem doživljala. Brišem solze in se sprašujem, kako težko mora biti našim današnjim otrokom, ki premišljujejo o samomorih. Nekoč sem to v tujih filmih z zgražanjem opazovala. Zdelo se mi je nemogoče, da bi se to dogajalo v realnem življenju. In sedaj, ko se dogaja pri nas, v Sloveniji, bomo stran gledali ali bomo nekaj naredili? Vse več je zgodb, ki na dnevni bazi prihajajo na površje in ob katerih mi gre na bruhanje.

Poln kur** imam etiket in zmerjanj. Kdo lahko zase reče, da je večvreden od mene in zakaj narašča število otrok, ki so prisiljeni sedeti na »Prestolu sramu«?

Na srečo smo takrat bili prikrajšani za sodobno tehnologijo

Danes se je potrebno dokazovati tudi na spletu. Tiste, ki izstopajo nemudoma etiketirajo. Ne bi verjela, če ne bi sama videla že toliko objav znotraj takšnih in drugačnih skupin. Posmehovanja, ki zaradi slabše znamke telefona, spravijo otroke v jok, v obup in zatekanje k stvarem in metodam, ki so vse prej, kot humane. Tudi sama nisem prosila za pomoč, ko bi morala kričati na ves glas. Zakaj? Ker me je bilo sram. Sram me je bilo povedati na glas, da nečesa ne zmorem. Sram me je bilo biti ranljiva, ker se sama zavedala, da sem bila drugačna. Strah me je bilo obrniti se na strokovni kader v šoli, ker sem se bala, da bom še bolj zaznamovana. Strah in sram sta se nenehno prepletala in svoje bitke sem, do prihoda staršev, bila sama. Posledice sem čutila leta kasneje. Takrat sem vse to tlačila v sebi, dokler ni eksplodiralo. Takrat sem šele dojela, kakšne bi lahko bile posledice, če bi šla samo malce bolj levo, ali desno, kot sem. Šele zdaj razumem. Zato me takšne novice in vse več dogodkov, ki prihajajo v javnost žalostijo in jezijo.

Ljudje mi pišejo, ker se ne želijo javno izpostavljati. Razumem jih. Tudi jaz se nisem želela. Bala sem se. Kaj bodo rekli. Kaj si bodo mislili.

Vse do trenutka, ko ugotoviš, da si toliko močan, da te ni več strah. Da imaš jajca biti to kar si. Da ravno s tem, kar in kdo si, lahko pomagaš nekomu, ki ne vidi izhoda. Da mu pokažem, da se vse da, ker sem tudi jaz zmogla. Sama sem doživela in zmagala v boju s posmehovanjem, žaljenjem, poniževanjem. To ni knjiga, nisem prebrala in pametujem. To sem doživela in preživela.

Še vedno velja nenapisano pravilo: Manj govori, več poslušaj

Ne upam se postavljati v vlogo psihologa, svetovalca, nisem jaz nikakršen t.i. » coach«, ki jih danes mrgoli na stotine, kamorkoli se obrnem in ki se ne zavedajo, da bleščeči nasveti ljudem v stiski, lahko le škodijo. Nimam jajc svetovati ljudem, ki potrebujejo strokovno pomoč. Nimam poguma svetovati ljudem, ki se znajdejo v situaciji, ko jim celo različne institucije obrnejo hrbet. Edino kar lahko in kar vedno naredim je, da prisluhnem, skušam razumeti in izhajati iz sebe. Spodbujam jih, da zaščitijo svoje otroke, ne glede na to, kakšni so koraki in postopki. Otroci potrebujejo zaščito, kadar gre zares.

Poln kufer imam tega tekmovanja med starši, medtem ko povsem odtujeno niti ne opazijo, kaj se z njihovim otrokom dogaja. Ne tekmujmo v koliko krožkih in dejavnostih, naš otrok sodeluje. Nehajmo že s tem psihopatskim sprenevedanjem, da nas bodo imeli radi, ker bomo mi namesto njih naredili plakat ali jim kupili vse, kar si zaželijo. Samo da bo mir. Ne kupujmo si miru. Nehajmo že tekati po hodnikih šol zaradi nepomembnih stvari in ne grozimo učiteljem, ker otrok ni dosegel naših pričakovanj. Pogovarjajmo se z otroki. O vsem. Tudi o tistem, kar še ni letom, po naši presoji, primerno, ker se je, roko na srce, starostna meja spustila že zelo nizko pri mnogih stvareh.

Spoznavajmo otroke, v vseh fazah odraščanja, ker se spreminjajo, tako kot mi. Ne dovolimo si, da se odtujimo, da ne vemo o njih nič več, ker hitimo v umetni gonji za materialnimi dobrinami.

Samoumevna skrb in potrošniška gonja še ne pomenita, da imamo vzpostavljene normalne odnose. Nehajmo že z razpravami o dojenju, ne delajmo doktoratov o primernih copatih za vrtec, ne jahajmo se več okoli tega cepljenja. Vsak se naj sam odloča. Ne silimo drug v drugega. Spoštujmo drugačnost. Zdrava pamet in pika. Je res potrebno brati knjige o ustreznih kapah in klobukih? Resno? Ma jeb** to.

Kje so debate o spoštovanju, empatiji, prijaznem sobivanju in pomoči drugemu?

Kje so razprave o tem, da mnogi starši raje stran pogledajo na igrišču, če opazijo, da enega otroka nenehno izločajo? Kdo se bo postavil za prestrašenega otroka, ki ga zmerjajo, ker nima najnovejših superg, medtem ko premišljujemo o nakupu novih? Kdo? Smo res pozabili kako nepomembne so materialne stvari? Bomo starši nehali tekmovati v tem, kateri otrok je lepše oblečen in ima najnovejšo tablico z igricami, ki perejo njihove možgane? Nehajmo tekmovati! Sami si niso kupili superg. Sami si niso kupili tablice. Prosim nehajmo se vtikovati v stvari, ki nimajo nobene vrednosti.

Vmešajmo se, če vidimo, da se godi krivica, nasilje, poniževanje. Prisluhnimo. Priskočimo na pomoč. Vcepimo otrokom vrednote. Če bodo poznali spoštovanje in vedeli, kaj je toleranca in sprejemanje drugačnosti, strpnost, se etiketiranje na šolah ne bo dogajalo. Mi jim lahko s svojim lastnim zgledom in razgovori razložimo zakaj se gre in kaj pomeni biti strpen do vseh. Sploh vemo, kako bolijo izrečene besede? Se zavedamo, da otroci niso sposobni dojeti žalitev na tak način, kot smo jih sposobni dojeti odrasli? Lažje je kupiti najdražje čevlje in nič komentirati, kot pa kupiti rabljene in iskreno otroku razložiti zakaj ne more dobiti novih, zakaj jih ne potrebuje in kako naj jih ponosno nosi, tiste ki jih pač ima.

In zakaj svojo energijo pri vzgoji zapravljamo na napačnih področjih?

Najpomembneje pa je, da jih naučimo, da so stvari, ki jih imajo ali nimajo drugi, njihova odločitev in da nimajo pravice biti oni tisti, ki bi sodili, ali je nekdo manj vreden od njih. Ne pozabimo, da so otroci naše največje ogledalo in da to, kar v veliki meri tako majhni otroci govorijo, je zgolj slika nas. Klofuta vsem, ki se sprenevedajo, da njihovi otroci pač niso takšni, da bi žalili, zmerjali, pisali ogabne komentarje na socialnih omrežjih. Sram nas je lahko, da je vse več takšnih otrok, ki se znajdejo na prestolu sramu. Kdo ima pravico določiti, da je nekdo reven? So takšne komentarje in zbadljivke morda slišali doma?

Več kot polovica otrok, ki so mene zmerjali s čefurko, sploh niso vedeli, kaj ta izraz pomeni. Tudi, če so pobrali od vrstnikov, starši, ko slišimo, se VMEŠAJMO! Tukaj se moramo vsakič znova vmešati in razložiti, kaj je prav in kaj ne. Tukaj je vredno izgubljati energijo in čas vedno znova. Nemogoče, da otrok doma kaže en obraz in povsem drugačnega v šoli. Če poznamo dovolj dobro svojega otroka, imamo zdrave odnose, ga bomo »skužili« in tisto, kar ne odobravamo zatrli v kali. Če bomo seveda želeli in če nam nekaj pomenijo tudi drugi otroci, ki niso naši. Naredimo to.

To se tiče nas VSEH

Prosim vas učitelji, profesorji ravnatelji, ne obračajte glave stran. Marsikdaj boste vi edini, ki boste lahko pomagali. Če opazite, se pozanimajte, reagirajte. Vmešajte se za boga. Ne glave stran obračat, samo da mine in ker se vas to ne tiče. To se tiče vseh nas! To velja za vse nas. Če vidimo, da se izvaja nasilje, zmerjanje, vmešajmo se. Ne glejmo stran. Tu ni skritih kamer. Tu ni repriz. Gre za življenja mladih oseb, ki sami ne znajo odreagirati. Posledice so trajne, če ne celo usodne. Škoda je nepopravljiva. Na srečo, sčasoma ljudje uspemo odpustiti. Tako kot sem jaz. Odpustila namreč. Zaradi sebe. Pozabila pa ne bom nikoli.