
SPRAŠUJEM SE, KOGA JE POTREBNO POUČITI O TEM, KAKO BITI DOBRA PUBLIKA NA ZAKLJUČNIH NASTOPIH NAŠIH NAJMLAJŠIH.
STARŠI SMO S SVOJIM VEDENJEM NAJVEČJI IN NAJMOČNEJŠI VZOR.
Zaključni nastopi so v polnem teku. Meseci dela, truda, odrekanja in ljubezni do športnih, kulturnih in drugih aktivnosti je za našimi najmlajšimi. Zaključna dejanja so zanje nekaj posebnega. Pokažejo kaj so se naučili, kako so napredovali, kako krepijo samozavest, kako premagujejo tremo. Nenazadnje kako nam odraščajo pred očmi. Nastopi niso posebni le zanje, ampak tudi za vse nas starše, stare starše, prijatelje in vse tiste, ki so pomemben del naših razširjenih družin.
Spomnim se svojih prvih vrtčevskih nastopov in kasneje osnovnošolskih. Kako pogumni smo, ko stojimo pred polno dvorano. Kako nam srčki razbijajo, mi pa iščemo znane obraze in nasmeške v množici. Ti nasmeški nas vedno opogumijo. Aplavz po končanem nastopu je vrhunec. Trenutki, ki ostanejo z nami vse življenje.
Zamujanje na dogodke postaja ustaljena praksa. Vsem se lahko pripeti kakšen nenačrtovan izziv, imam pa občutek, da mnogim ni mar, ali pa se ne zavedajo, da je zamujanje še vedno zelo nespoštljivo. Zmotijo druge obiskovalce, še več, zmotijo nastopajoče. Ki niso profesionalci in jih lahko takšne »malenkosti« spravijo iz tira.
Vsi naredimo kakšno fotografijo, da ovekovečimo pomembne trenutke. Zavedati pa se moramo, da nismo sami in poskrbimo, da naši mobilni telefoni ne ovirajo drugih. Obzirnost. Uživajmo v trenutku, naužijmo se občutkov. Organizator bo zagotovo priskrbel video material, ki si ga bomo lahko kasneje ogledali. Ko so naši otroci na odru bodimo tisti trenutek »z njimi«.
Upam, da ljudje povečini ne zaznajo in ne vidijo stvari, ki jih zaznam jaz. Namreč, izrazi na obrazih, ki kažejo na posmeh niso tako redki, kakor tudi glasni in neprimerni komentarji. Nič od tega, kar kaže zametke na razmišljanje »Moj otrok je boljši od tvojega«, ne sodi v prostore, kjer naši otroci kažejo svoje spretnosti.
MAR RES POTREBUJEMO ODRASLI LJUDJE PISNA NAVODILA IN PROŠNJE MENTORJEV, DA NE ZAPUSTIMO PRIREDITVE TISTI TRENUTEK, KO Z NASTOPOM ZAKLJUČI NAŠ OTROK?
Presenečeno ugotavljam, koliko navodil so primorani poslati organizatorji staršem preden se dogodkov udeležijo. Zakaj? Ker številni obiskovalci v trenutku, ko njihov otrok zaključi z nastopom, preprosto vstanejo in zapustijo prireditev. Tisti, ki prihajajo na oder proti koncu dogodka, so se prav tako pripravljali in si zaslužijo občinstvo, kot tisti, ki so na oder stopili med prvimi. V izogib tem neprijetnostim, so mentorji primorani pošiljati navodila obiskovalcem, da v kolikor ne bodo ostali cel dogodek, naj premislijo o tem, ali se ga naj sploh udeležijo.
Nedolgo nazaj je ena moja znanka naredila prav to. Ko je njen sin zaključil svojo glasbeno točko, sta z možem zapustila dvorano. Naslednji dan sem jo, po tem ko sem pohvalila sinov nastop, vprašala, kako da niso počakali do konca, saj so sledili še mnogi res čudoviti nastopi. Odgovor, da to niso njeni otroci in da ji je škoda časa, mi je dal misliti. Kako bi se njen sin počutil, če bi nastopal zadnji, pred prazno dvorano, je bilo moje naslednje vprašanje. Utihnila je. Se zamislila. Nisem je pustila ravnodušne. Poleg nekaj sočnih besed, ki mi jih je namenila, ker sem ji bojda stopila na žulj, se mi je zahvalila. Pravi, da sem ji odprla oči, ni na nastop gledala iz tega zornega kota. Obljubila mi je, da bo odslej vedno počakala do konca in namenila aplavz tudi drugim otrokom, ki niso njeni. Za trenutek stopimo iz okvirja »jaz, jaz, jaz«. Ne gre za to, da se nam nastopi drugih otrok ne bi dopadli, le zanimajo nas ne.
Bolj kot naše besede, zaležejo naša dejanja, naše vedenje. Kako delujemo mi v določenih situacijah, bodo naši otroci kopirali. Spoštovanje do kulture, športa, do vseh, ki sodelujejo, do vseh, ki jim kljub vsemu morda ne uspe kot so si želeli, ker še ni napočil njihov trenutek … ja, takrat je najlepša nagrada glasen aplavz in spodbuda, da vztrajajo. Pohvala za trud in vztrajnost. Vrednote. Družba. Odnosi. Skupnost.
Priznajmo si, starši pokamo od ponosa, ko vidimo naše otroke na odru. Jaz si vsakič brišem solze sreče. Bodimo spoštljivi do nastopajočih. Vseh nastopajočih. Do njihovih mentorjev. Vedimo se kulturno in bodimo najboljši vzor našim otrokom. Tako malo potrebujejo tisti na odru. Nas, ki bomo z vedenjem sporočili, da so za nas neprecenljivi.
Naj nam bo mar.
Vse se začne pri nas.