Obstaja knjiga brez napak?

Kot v vseh ostalih mojih zapisih, bo tudi v tem prav gotovo kar nekaj slovničnih napak . Prvi razlog je “šus”, ki človeka prime, da bi v nekem trenutku zapisal in strnil svoja razmišljanja. Drugi razlog pa ta, da slovenščina ni moj materni jezik, kar mi nikakor ne služi kot izgovor. Kvečjemu je to šala na moj račun. Napakice, takšne in drugačne se zgodijo. Pri pisanju uradnih dopisov ali diplomskih nalog, je teh zagotovo malo, ali nič. Se pa zgodijo. Pisanje na socialnih omrežjih, forumih, to pa je že druga zgodba. Razmišljala sem o žaljivih komentarjih, ki jih je na spletu, po mojem mnenju, preveč in dajanju “dobronamernih” nasvetov.

Dialog se zreducira v nekaj objavah, iz vsebine, na embalažo. Samo trenutek, kaj pa vsebina? Je res tako pomembno ali nekdo piše v svojem dialektu, se zatipka, pozabi na kakšno vejico? Kaj, če avtor to naredi namenoma? Je to svoboda, ki si jo vendarle lahko privoščimo? Kaj, če avtor drugače ne zna??? Ja, ne zna! Osredotočati se je treba na vsebino, o kateri teče beseda, sicer zgrešimo bistvo. Žaljivost je najmanj konstruktiven način izražanja svojega mnenja. Pri mlajših osebah lahko sproža neprijetne dvome o njihovi samopodobi. Vzdržimo se žaljivk in nespodobnih komentarjev. Ali je tako nujno, da jih napišemo? Se strinjam, da so zapisane besede odraz nas, ampak če se na nekem forumu oglasi ogoljufana mama samohranilka, je verjetno zadnja stvar, na katero v tistem gnevu pomisli, ustrezna postavitev vejic. Ne moremo biti prav vsi slovenisti, kot tudi ne bomo nikoli vsi profesionalni športniki, glasbeniki ali znanstveniki. Nekateri pač zlijemo na “papir” občutke in se brez strahu ali sramu razgalimo, delimo mnenje z drugimi. Sicer pa, kaj bi počeli lektorji, če ne bi popravljali napak za tistimi, ki jih delamo?

Stara modrost pravi, da ne dajajmo nasvetov, kadar nas nihče za njih ni prosil. Kako mi je všeč ta modrost. Dobronamerne kritike in nasvete delijo običajno ljudje, ki se raje ukvarjajo z nami in našim delom, namesto s seboj. Ko nekdo deli dobronameren nasvet, brez da bi ga mi za to prosili, v danem trenutku misli, da ve več kakor mi, kar je vsekakor balzam za njegov ego. Kadar ljudje razumemo sebe, svoja čustva in ego in kadar smo zadovoljni sami s seboj ne bomo imeli potrebe, da bi “svetovali” drugim ljudem, če nas niso prosili. Spoštovanje! Eno je, če nekdo prosi za nasvet, drugo pa je vsiljevanje nasvetov in javno poučevanje. To lahko izpade zelo nespoštljivo, nevljudno, celo žaljivo. Bi si upali v živo pljuniti na tla pred osebo, ki bi stala pred vami? Točno tako zgleda pljuvanje s komentarji namreč. Ključna je naša reakcija, ko napako opazimo. Tukaj pride v ospredje naša olika. Ali v vsakdanjem življenju kar naprej naokoli kažemo s prstom na vsakogar, ki ne ustreza “našim merilom in standardom”? Zakaj tako radi to počnemo v virtualnem svetu? Ker je lažje in smo za ekranom, varni? Čedalje manj ljudje komuniciramo na 4 oči in vse več je komunikacije preko socialnih omrežij. Tudi tukaj zapisane besede lahko zelo prizadenejo. Bodimo uvidevni. Predvsem v besedah. Zavedajmo se teže zapisane besede. Bodimo nežni. Ne skačimo za vsako malenkost, ne komentirajmo samo zato, da dokažemo, da vemo več in bolje. Postavimo se v kožo avtorja. Bi želeli biti on, ko si napišemo svoj komentar? Nikoli se ne bomo vsi strinjali in prav je tako, ampak zaradi tega se nam ni treba žaliti.

Oseba v afektu zapiše svoje občutke, razmišljanja. Spodbujajmo se. Podpirajmo se, namesto pisanja kletvic in poniževanja. Sprejemajmo se ravno zaradi naše drugačnosti.

Vse to je bonton, hoteli to ali ne. Kako reagiramo, ko nekomu spodrsne. Spodrsne pa nam vsem, prej ali slej. Ne glede na to, ali gre za padec na gala prireditvi, ali zapis na forumu. Naš odraz so seveda naše besede. Kako bomo reagirali, odločamo mi sami. Jaz glasno navijam za prijazne besede, spoštljiv in konstruktiven dialog. Naj nam ne bo vseeno, kako se bo ob naših besedah počutila druga oseba. Vsem nam bo lepše.

Simona