Kontakt: 00386 41 854 333

    Sledite nam:

Image Alt

Akademija vrednot

»Pa dobro gospa, kaj bi radi od mene?«

Se v resnici vsem tako mudi nekam in več ne poznamo osnov obnašanja v trgovinah?

 

Osebno nisem ljubiteljica nakupovanja, a se žal večkrat tedensko, zaradi prehrambnih izdelkov, moram odpraviti do bližnjih trgovin. Danes je izkušnja nakupovanja zopet v meni zbudila kup vprašanj.

Sprašujem, od kdaj velja pravilo, da se medtem, ko čakamo v vrsti na blagajni, vrinemo in smo pri tem celo agresivni?

Tisti, ki to počnejo bi morali vedeti, da so takšna dejanja izjemno nesramna. Tega preprosto ne počnemo. Če se nam resnično mudi, pa bodimo vsaj toliko obzirni in spoštljivi, da osebe, ki čakajo v vrsti, lepo in vljudno vprašamo, ali nam dovolijo, da stopimo naprej. Zahvala je seveda več kot primerna na tem mestu. Z vsem spoštovanjem, čas vsakogar izmed nas je dragocen. Če nekdo ne želi nekoga spustiti naprej, ni potrebe po delanju scene, izigravanju žrtev in glasnem prepiranju.

Od nekdaj si ljudje označujemo svoj prostor. Tisti nam najbližji pas, se imenuje intimni pas in zajema območje do 40 cm stran od našega telesa. Kadar nekdo vdira v naš intimni pas, vdira v našo intimo. V nas sproža nelagodje. V ta pas namreč spuščamo le nam najbližje osebe. Opažam, da si številni tujci dovolijo vstopati v naš intimni prostor, sploh kadar čakamo v trgovinah. Lepo prosim, ne dihajte mi za vrat! Ne tiščite mi vozičkov v zadnjico, ker vas vidim in slišim in takoj, ko bo mogoče, se bom premaknila naprej in boste na vrsti vi. Stvari enostavno moram zložiti na tekoči trak in vi se morate naučiti počakati. Na blagajničarko ne morem skočiti, kar bi večkrat lahko, saj se nekaterim tako zelo mudi in so pri porivanju vozičkov zelo grobi.

In potem so tu seveda polja diskretnosti v lekarnah. Tukaj pa sploh ni vljudno stati za osebo, ki ima takšne in drugačne težave in radovedno poslušati, kako deli osebne stvari s farmacevti. Tista črta na tleh, čeprav roko na srce ni ravno višek diskretnosti, je tam z razlogom. Zaposleni upam, da opozarjajo, kadar se kakšno uho pojavi, ki se ga pogovor s farmacevtom prav nič ne briga. Nas bo osrečilo dejstvo, da ima en gospod hemoroide in ena teta vaginalno vnetje? Res? So to ključni podatki, ki nam bodo polepšali dan? Dajte no.

Vse pogosteje opažam odprte embalaže na policah.

Kdaj smo si ljudje vzeli to pravico, da odpremo vrečko čipsa, ga polovico pojemo in nato odprto vrečko odvržemo na polico s toaletnim papirjem?

Menda je dovoljeno na oddelku za sadje in zelenjavo kakšen košček poskusiti, da se bomo lažje odločili ali bomo npr. kupili tisto grozdje ali ne. Pa vendarle, to ni samopostrežni bife in glede na to, da sploh ne vemo od kod je ta roba pripotovala, me res zanima, ali ljudje vedo kakšna nesnaga potuje v njihova usta. Ko »tako malo piknejo«, kot radi rečejo.

Praktično povsod je med policami v trgovinah toliko prostora, da se lahko srečata dva vozička in to brez težav. Zavedajmo se okolice, zavedajmo se, da nismo sami, da ne moremo puščati vozičkov, ne ozirajoč se, ali nekomu oviramo prehod ali ne. V trgovini nismo sami.

Ko smo že tako daleč, da je čas za plačilo naših izdelkov, pa odložimo telefone, ne klikajmo po socialnih omrežjih in se ne pogovarjajmo na ves glas. Takrat je potrebno pripraviti gotovino ali kartico in ne ovirati vseh tistih, ki čakajo v vrsti za vami.

Pospravimo košaro ali voziček za seboj. Ni tako težko. Znebimo se izgovorov, da je nekdo zaposlen, da pospravlja za nami. Nehajmo s to miselnostjo, lepo vas prosim.

To da hodimo en mimo drugega sprejemam, ker se ne poznamo. Če pa opazimo starejšo gospo, ki ne doseže artikla iz visoke police, pa ne pojdimo mimo, ponudimo pomoč. Vsi vemo kako nemogoče je včasih najti prodajalca, da nam kaj razloži ali pomaga pri nakupu. Spustimo naprej nekoga, ki ima v roki samo liter mleka, ali mamico z dojenčkom, ki na ves glas kriči, ker bomo veseli, če bo to drugič nekdo naredil nam.

Zaboga, ne puščajmo človečnosti doma.

Smo zmožni ob odhodu prijazni blagajničarki zaželeti lep dan in jo pri tem pogledati v oči? Jaz vem, da smo. Le spomniti se moramo na to.

Komentiraj